Dve Lietuvi
Avtor Boris Kožuh
Enosedežna Lietuva
Prvo jadralno letalo, ki sem ga imel, je bil Blanik iz Rusije. Kupila sva ga skupaj z Matijo Žnidaršičem. Naslednji nakup sem sicer kupil sam, a je na koncu spet zraven prišel Matija. Rusi so takrat prodajali tudi enosedežna jadralna letala Lak-12. Po dobri izkušnji z Blanikom sem se odločil še za to letalo. Tem bolj, ker sva z Matijo med tem časom že Blanika prodala. Z lahkim srcem hotel poslati predplačilo še za Lak-12, a se je izkazalo, da so bili tudi Rusi zadovoljni in predplačila niso več zahtevali. Tudi plačati ga ni bilo treba, saj smo sklenili posel z izmenjavo. Za njih sem opravil nekaj šolanj v preletih in nabavil sodobno navigacijsko opremo, oni pa so mi podarili jadralno letalo z zaprto prikolico vred. To je bil čas, ko Celjani še niso imeli Nimbusa-3, tudi ASH-25 še ni letel v Sloveniji, da današnjih letal na slovenskih letališčih niti ne omenjam. Na hipodromu v Stožicah smo, ob pomoči Volodje, prvič sestavili letalo. Poleti sva s sinom Sašo odpeljala Lietuvo na Češko in jo preizkusila v zraku. Lietuva je bilo ljubkovalno ime tega letala, V Rusiji je samo v dokumentih pisalo LAK-12, v pogovorih pa si slišal samo ime Lietuva. Tako smo ga imenovali tudi mi.
Razen pazljivosti pri vzletu in pristanku, zaradi dolgih in nizko postavljenih kril, je sicer bilo zelo lahko za letenje. Tako je prvi dan poletel tudi Saša, ki je imel komaj dvajset ur letenja, a je uspešno izpeljal let. Pozneje smo z Lietuvo in Čmelakom organizirali potujoči cirkus po letališčih južne Češke. Marsikje si niti učitelji letenja, z več sto urami letalnih izkušenj, niso upali leteti z letalom, ki ima zakrilca in več kot dvajset metrov razpona. Po uspešnem začetku sezone sva s Sašo odpeljala jadralno letalo v Sinj, kjer je ostalo kar nekaj let. Že prvo leto sta v Sinj prišla preizkusit letalo tudi Matija in Luka. To se je zgodilo na povsem nepričakovan način. Večer pred odhodom v Sinj sem obiskal Matijo in se pohvalil, da grem z Lietuvo tja za celo poletje. Omenil je, da mogoče kdaj pride pogledat. Naslednje jutro sem res odpotoval z Lietuvo v neznansko dolgi prikolici. Vozil sem se skoraj ves dan, saj se je tudi pol Slovenije vozilo po isti poti na morje. V splitskem aeroklubu niso niti vedeli, da pridem tisti dan. Pa tudi če bi vedeli me tam verjetno ne bi nihče čakal. Klub se je šele na novo organiziral po nekajletni prekinitvi dejavnosti. Najina naloga s Sašo je bilo prav to, da na novo zaženeva letenje. Ko sem zavil s ceste proti letališču sem že od daleč videl, da me pod vrbami ob hangarju vendarle čakajo. Kako, če pa nikomur nisem sporočil, da prihajam? Trikrat lahko ugibate, kdo me je čakal. Vse druge bi tam pričakoval, le te dvojice pa res ne. Na klopi sta sedela in mirno čakala Matija in Luka. Bila sta tako nestrpna preizkusiti Lietuvo, da sta se napotila v Sinj še pred nama. Tako smo jadralsko sezono v Dalmaciji odprli štirje in ne le zgolj midva s Sašo. Letalo je bilo Žnidaršičema tako všeč, da sta ga po nekaj letih odkupila od mene. Danes je lastnik te Lietuve s tekmovalno oznako AJ Janez Videtič.
S to Lietuvo sta povezani še dve zabavni prigodi. Obakrat je v Lietuvi bil moj sin mlajši sin Saša. Tudi starejši Vasja je bil pilot, a to je bilo več let prej in takrat ni več letel. Prva prigoda se je zgodila v Čeških Budjejovicah. Saša je z Lietuvo poletel na jadranje in ker je bil dober termični dan, nam je kmalu izginil z obzorja. Po kakšnih dveh urah se je oglasil po radiju češ da ne ve več kje je, a pod seboj vidi betonsko vzletno stezo. Pohiteli smo v letališki stolp saj v Budjejovicah imajo goniometer. Nameravali smo ga nameriti in mu sporočiti smer povratka. Komaj smo napravo prižgali, je Saša sporočil, da je nizko in bo pristal. Od takrat ga nismo več slišali.
Najprej smo poklicali na najbližje športno letališče v Jindřichův Hradec, saj tam imajo betonsko stezo. Tam ga ni bilo. Nato smo poklicali na vsa vojaška letala do sto kilometrov daleč – bilo jih je kar nekaj. Na vsakem so nam odgovorili, da pri njih ni pristalo nobeno jadralno letalo. Ker Lietuva vendarle ima fineso skoraj petdeset, smo začeli klicati letališča z betonskimi stezami skoraj po celi Češki. Vendar je povsod bil odgovor negativen. Naše Lietuve ni bilo nikjer. Saša je medtem pohlevno čakal na travi ob neki betonski stezi. Pol ure pozneje smo ponovno klicali na vojaška letališča in jih prosili naj še enkrat preverijo. Seveda so ga našli! In kje? Povsem za vogalom; na vojaškem letališču le petnajst kilometrov stran od nas. Več kot dve uri je bil na vojaškem letališču a vojska tega sploh ni vedela. Bil je to dogodek malce podoben pristanku športne Cessne na Rdečem trgu v Moskvi.
Drug dogodek je bil bolj športen. Saša je z letališča v Jaroměřu poletel z Lietuvo na prelet 50 km za srebrno C značko. V Jaroměřu ga je pospremil športni sodnik in na cilju v Jičinu ga je tudi čakal sodnik. Takrat nismo imeli GPS naprav, pa tudi na Češkem je bila takrat praksa prijave takšnega leta pri športnih sodnikih. Lahko si predstavljate presenečenje na cilju: nikdar še nihče ni letel preleta za srebrno značko z jadralnim letalom odprtega razreda. Pri njih so večinoma leteli na takih preletih z Blanikom. Tukaj pa prileti takšna orhideja z več kot dvajsetmetrskimi krili, iz nje pa prileze fantič, ki še srebrne značke nima.
Dvosedežna Lietuva
Luka Žnidaršič me je ob neki priliki vprašal, ali sem kaj slišal o dvosedežni Lietuvi? O tem sem povprašal Volodjo, ki je iz Rusije pripeljal Blanika in Lietuvo, saj sva postala prijatelja in sva stalno vzdrževala stike. In res so imeli v klubu pri Volodji dvosedežno Lietuvo. To je šele bila bomba: dvosedežno letalo s fineso skoraj 50. Do tedaj sem bil vajen le Blanika ter v davnih časih Libisa 17 in Žerjava. Bili sta narejeni le dve dvosedežni Lietuvi. Seveda sem ga takoj prosil, da vpraša ali bi ga prodali in za kakšno ceno. »Ah,« je odgovoril, »cena bi bila verjetno enaka kot za enosedežno, torej pet tisoč, a ni na prodaj, saj imamo le eno«. Prav s tem letalom sta sovjetski pilotki Tamara Sviridova in Valentina Toporova postavili nekaj svetovnih rekordov.
Mesec dni pozneje sem Volodjo prosil, naj vpraša šefa kluba ali prodajo dvosedežno Lietuvo. Nasmejal se je in odgovoril: »Saj že veš, da je ne prodajamo«. Rekel sem mu, naj vseeno vpraša. Naslednji dan sem pričakovano dobil negativni odgovor. Mesec pozneje sem vajo ponovil. Tako sem vztrajal še tri četrt leta, dokler nekega dne nisem dobil želenega odgovora: »Šef je rekel, da prodamo, pripravi denar«. In res, dva meseca pozneje je prišlo jadralno letalo v svoji zaprti prikolici. Ne spominjam se več, ali sem nekaj časa bil lastnik hkrati obeh Lietuv, ali pa sem enosedežno že prej prodal Matiji.
Izkazalo se je, da je to le pomožni dvosed. V resnici je to bil najprej serijski enosed. Pri zadnjem robu kabine so trup prerezali, ga podaljšali za pol metra in zadaj naredili pomožni sedež. Mogoče se starejši bralci spominjajo pomožnih sedežev v kinodvoranah, na obeh koncih vsake vrste. Bili so zložljivi in niso imeli naslonjala. Ta mesta so za polovično ceno prodajali, ko je bila dvorana razprodana. Na to sem se spomnil vselej, ko je nekdo lezel na zadnji sedež. A doživljaj poleta v zmogljivem dvosedu je bil tako privlačen, da se je vedno našel kdo, ki je bil pripravljen na dvourno nepremično sedenje s koleni pod brado. To predelavo so naredili prav zaradi svetovnih in državnih rekordov v razredu dvosedov.
V drugi kabini ni bilo komand, zadaj je sedel navigator, ki pa je moral biti prav majhen. Z zadnjega sedeža je pomagal pilotu le pri odpiranju in zapiranju podvozja. Prostora je bilo tako malo, da ni mogel imeti hrbtnega padala. Zato smo uporabljali rezervno padalo starega tipa, ki ga je padalec nosil na trebuhu. Največkrat so bila na drugem sedežu majhna dekleta, saj bi se povprečen moški sicer še uspel stlačiti v zadnjo kabino, a bi zdržal največ četrt ure. Mogoče se bo dalo s to Lietuvo v dvaindvajsetem stoletju narediti svetovni rekord v petnajstih minutah!? To bi moral biti prelet vsaj sto kilometrov s povprečno hitrostjo 400 km/h.
Letalne lastnosti tako nastalega dvoseda so bile še boljše, pa tudi obnašanje letala v zraku je bilo prijetnejše. Bilo je izjemno: jadralno letalo odprtega razreda, ki stabilno leti pri hitrosti okoli 60 km/h in ne kaže prav nikakršne želje po zvrtu. V Bovcu sem nekajkrat letel s tako hitrostjo in letalo se je obnašalo čudežno pohlevno. Če sem bil na pobočju sam, sem preizkušal letalo pri vseh hitrostih – od najmanjše do največje. In vedno znova sem bil očaran. Ker nikdar nisem pristal zunaj letališča, sem bil z letalom Lak-12 2R zelo zadovoljen. Seveda se ne more meriti z današnjimi dvosedi, a po obnašanju pri majhnih hitrostih jih zagotovo prekaša – vse do zadnjega!
Lietuve so imele eno samo resno pomanjkljivost – velik razpon, težka krila in zato težavno sestavljanje. V Sinju ni bilo težav, saj je bilo letalo celo leto sestavljeno v hangarju. Le dva na tem svetu sta sestavljanje obvladala velemojstrsko: Matija in Luka Žnidaršič. Vsakokrat sta ga sama sestavila v petnajstih minutah! Sam sem, ob pomoči nekaj pilotov, potreboval najmanj uro, a pogosto še več. Pozneje je letalo nekaj let letelo na Češkem. Danes je v Splitu in čaka na obnovo. Vmes so v Litvi obnovili tudi drugo dvosedežno Lietuvo, celo nastopali so z njim na tekmovanjih. Danes je veliko enosedežnih letal Lak-12, ki ne letijo in čakajo na boljše čase. V Litvi na letališču Pociunai smo jih videli v hangarju vsaj petnajst, s katerih že več let niso niti prahu pobrisali. Morda tudi zanje še pride pomlad. Tem bolj, ker imajo v Rusiji klubi od enosedov večinoma le letala Lak-12 in Jantar. Mogoče bodo te skoraj pozabljene Lietuve iz Litve sedaj začeli kupovati ruski “aviaklubi”.
Prijetno je brati te zgodbe!