Avtovleka

Avtor Boris Kožuh

Vleko jadralnega letala z avtomobilom lahko izvedemo na dva načina: vleka z zaletom in vleka z mesta. Pri vleki z zaletom leži vrv pred jadralnim letalom v serpentinah. Avto napenja vrv s hitrostjo 20 km/h. Ko ostaneta zadnji dve serpentini pred jadralnim letalom, dobi voznik iz letala komando “vleci”, da poln plin in pospešuje do potrebne hitrosti vleke. Pri vleki z mesta voznik počasi zategne vrv in ko je vrv napeta, stoji pri miru in čaka na ukaz “vleci”. Nato krene in pospešuje do potrebne hitrosti vleke. V bistvu je to enako kot pri vleki z letalom ali z vitlom.

Vleka z mesta

Mi uporabljamo samo vleko z mesta. Ta zahteva nekoliko močnejši avto ali nekoliko daljšo vzletno stezo, vendar je bolj prijazna do jadralnega letala. Zaradi sunka na začetku vleke v našem klubu ne vzletamo z zaletom. Vleka z zaletom je primerna samo za lažja jadralna letala in za šibkejše avtomobile.

Z avtovleko dosežemo višino približno 75-80 % dolžine vlečne vrvi. Jadralno letalo mora biti opremljeno s spodnjo (težiščno) kljuko, enako kot za vzletanje s pomočjo vitla. Za solidne višine potrebuje vlečno vozilo vsaj 700 metrov prostora pred seboj. Potrebna je tanka in lahka vlečna vrv: npr. spectra 3-4 mm ali poliestrska 7-8 mm. Zračni upor 8 mm vrvi, ko je jadralno letalo na 500 m višine in leti s hitrostjo 70 km/h je skoraj enak zračnemu uporu celega jadralnega letala. Lahko uporabimo tudi jekleno pletenico, takšno kot pri vitlu. Vendar ima ta dve pomanjkljivosti: veliko maso in težo. Masa zmanjšuje pospeške na začetku vleke, teža pa pomeni manjše višine, ker krilo mora nositi dodatno težo.

Z vlečno vrvjo dolžine 550 m smo dosegali s polnim Blanikom 400-450 m višine (na asfaltni stezi 1600 m). Uporaben je vsak avtomobil z močjo okoli 100 KS ali več. Čim krajša je steza, tem močnejši avtomobil je potreben. Najbolj primerni so terenski avtomobili, še zlasti na travi. Steza mora biti tako dobra, da lahko vlečni avtomobil po njej varno vozi s hitrostjo do 80 km/h (vsaj prvih dvesto metrov).

Ob dobri opremi in potrebnih izkušnjah je varnost letenja enaka kot pri vleki z vitlom ali z letalom. Morda je varnost celo večja, ker ni tako naglega prehoda v strmo vzpenjanje kot pri vitlu, v primerjavi z aerozaprego pa ni tako dolgega letenja tik nad zemljo. Običajno je tehnika pilotiranja pri vzletanju s pomočjo vitla za večino jadralnih letal zelo preprosta. Trimer je v srednjem položaju in palica mehko v nevtralnem položaju. Jadralno letalo tedaj samo naredi vse: najprej dvigne rep, nato se odlepi od zemlje, se začne vzpenjati v blažjem kotu in na koncu preide v strmo vzpenjanje. Seveda lahko pilot pri tem tudi pomaga, zlasti tako, da z milimetrskim potegom palice olajša odlepljanje od zemlje. Pri tem nekatera jadralna leta prehitro preidejo v strmo vzpenjanje – praktično takoj, ko se odlepijo. To je lahko nevarno, zato takšno poletanje ni pravilno. Pri vleki z avtomobilom se to ne dogaja, saj ni takšnih pospeškov. Pri vleki z vitlom, motor pospešuje samo maso jeklene vrvi in jadralnega letala (npr. 70kg + 500kg). Pri vleki z avtomobilom motor mora pospeševati dodatno še maso avtomobila, ki je nekajkrat večja od mase jadralnega letala (30 kg + 500 kg + 1500 kg).

Čeprav pri vleki avtomobil ne more izkoristiti cele dolžine vzletne steze, so dosežene višine primerljive kot pri vleki z vitlom, ker se vrv med vleko ne skrajšuje. Za vleko z avtomobilom sta potrebna le dva človeka – eden v avtomobilu in eden ob krilu jadralnega letala.

Postopki voznika

Vozilo čaka na izhodiščnem položaju s pripeto vrvjo in čaka na podatek o hitrosti vetra. Izhodiščni položaj je točka na stezi oddaljena od jadralnega letala za 10 metrov manj od dolžine vlečne vrvi. Vrv takrat še ni napeta. Ko dobi podatek o vetru, voznik iz tabele določi začetno hitrost vleke. Nato čaka na ukaz: “napni, napni, napni!” Počasi napne vrv do bele oznake ob stezi. Oznaka ob stezi je zgolj za orientacijo. Vozilo se pri njej ne ustavi – ustavi še šele, ko voznik začuti, da je vlečna vrv napeta. Ko dobi  ukaz “vleci, vleci, vleci”, pospešuje s polnim plinom do hitrosti, ki jo je določil iz tabele.

Če vlečni avtomobil nima avtomatičnega menjalnika, bo med pospeševanjem treba prestaviti v drugo prestavo (ali še celo v tretjo). Prestavljanje se v jadralnem letalu čuti, a ne preveč (pri izkušenem vozniku skoraj nič), saj vlečna vrv z raztezkom ublaži prehod. V tem času bo jadralno letalo vzletelo in se začelo vzpenjati v blagem kotu. Ko jadralno letalo na tridesetih metrih višine preide v strmo vzpenjanje, zmanjša voznik hitrost za 10 -20 km/h. Če dolžina steze dovoljuje maksimalni izkoristek vrvi, mora voznik v zadnji tretjini vzpenjanja jadralnega letala še zmanjšati hitrost. Torej bosta pri vleki le dve hitrosti: začetna hitrost za vzlet in hitrost ob vzpenjanju. Ker je hitrost za vzletanje s pomočjo vitla omejena, hitrost avtomobila pri strmem vzpenjanju ne sme preseči začetne hitrosti. Natančen izračun pokaže sicer nekoliko višjo največjo dovoljeno hitrost avtomobila. Ker bi si v tem primeru voznik moral zapomniti tri hitrosti, smo zadevo poenostavili in določili začetno hitrost kot največjo dovoljeno za avtomobil. S tem se hkrati poveča tudi varnost letenja.  Pred koncem steze (pri rdeči zastavici) voznik odvzame plin, počaka da jadralno letalo odpne in nato še sam odpne vlečno vrv ter se ustavi do konca letališča. Voznik mora na koncu steze odpeti vlečno vrv, ne glede na okoliščine. Na povratku pripne vrv na drugem koncu in jo odvleče na start.

Če ima vlečno vozilo motor z okoli 80 kW, bo vleka pravzaprav zelo preprosta. Vleče se s polnim plinom in čaka, da jadralno letalo odpne. Treba je sicer paziti, da ne bi prekoračili maksimalne dovoljene hitrosti vleke, vendar se to praktično ne more zgoditi v brezvetrju in s takšnim avtomobilom. 

Tisti, ki se še spominjajo vleke z vitlom Herkules-3 bodo takoj opazili, da je postopek izredno podoben: že na začetku damo polni plin in čakamo do višine odpenjanja. Bolj preproste vleke se ne da zamisliti.

Če ima vlečno vozilo močnejši motor, bo v zadnji tretjini vzpenjanja hitrost jadralnega letala prevelika. Voznik mora v tej fazi še zmanjšati hitrost. Vse se ne da natančno uravnavati, zato je težko točno določiti, za koliko je treba zmanjšati hitrost. Zaradi vetra, različne teže pilotov v jadralnem letalu in različne tehnike pilotiranja, bo vsak polet malo drugačen. Ta občutek si mora voznik pridobiti z izkušnjami. 

Podobno je v primeru vitla z močjo motorja 250-350 KS. Tam je treba previdno dodajati plin, da ga ne bi dali preveč. Takšna je večina vitel v Nemčiji, Angliji, Avstraliji itd. Torej bo tudi pri vozilu z močnejšim motorjem treba vleči previdno, še zlasti v zadnji tretjini vzpenjanja.

Nadvse pomembno je naslednje:

1. Voznik ne sme prekiniti vleke dokler se jadralno letalo vzpenja, ne glede na okoliščine.
2. Če je voznik zaradi kakršnegakoli razloga prekinil vleko (ali bistveno zmanjšal hitrost), ne sme ponovno dodati plina in vleči naprej. V tem primeru odpne vrv in se takoj umakne s steze.

Postopki pilota

Ko je jadralno letalo pripravljeno za vzlet, pilot po radiju ukaže vozniku “napni, napni”. Ko je vrv napeta, pilot ukaže “vleci, vleci”. Ko pridobi zadostno hitrost, pilot dvigne jadralno letalo od zemlje. Nato se v blagem kotu vzpenja do višine trideset metrov. Na tej višini poveča kot vzpenjanja in vzdržuje varno hitrost. Ko začuti  prekinitev vleke, potisne palico naprej, spusti nos jadralnega letala pod horizont in odpne vlečno vrv.

Pri ukazih vozniku po radiju se je treba strogo navaditi na standardne ukaze! Ni dobro, če pilot kar “po domače” kramlja z voznikom v stilu: “avto, daj napni vlečno vrv”, ali “Matija, potegni” in podobno. Po naših izkušnjah je največja skrb voznika ali bo slišal in pravilno razumel ukaz “vleci”. Z ukazom “napni” ni takšnih težav, saj je dvignjeno krilo jasen znak, da lahko napenja vrv. Zato morajo biti ukazi kratki in vedno enaki.

Piloti naj med zemeljsko pripravo vadijo glasno in razločno dajati oba ukaza. Najbolje kar v jadralnem letalu s prižgano radijsko postajo! Čas porabljen za zemeljsko pripravo se bogato obrestuje z varnim potekom letenja.

Postopki opazovalca v avtu

Če je radijska zveza med vozilom in startom slaba, sedi v avtomobilu tudi opazovalec. Ta ves čas s pogledom spremlja jadralno letalo in voznika obvešča o poteku vleke. Pri napenjanju vrvi ga opozori, ko je vrv napeta. Na koncu vzpenjanja opozori voznika, da je jadralno letalo odpelo.

Postopki opazovalca na zemlji (starterja)

Starter meri jakost vetra in jo sporoči vozniku pred napenjanjem vlečne vrvi. Če je radijska zveza med vozilom in startom zelo dobra, upravlja vleko starter. Starter lahko namesto pilota daje ukaze napni in vleci. Starter ves čas opazuje jadralno letalo in po potrebi opozarja voznika na potek leta. Opozori ga vsekakor, ko jadralno letalo odpne vlečno vrv.

Starter opozarja tudi pilota v jadralnem letalu, še zlasti, če ta zamuja pri odpenjanju vlečne vrvi.

Ukazi starterja

osnovni ukazi

napni

vleci

dodatni ukazi (po potrebi)

letalo odpni

avto odpni

avto stop

avto hitreje

avto počasneje

avto levo

avto desno

letalo levo

letalo desno

Hitrosti vleke

Največja hitrost je potrebna pri vzletanju, ko se jadralno letalo odlepi od zemlje in dokler se blago vzpenja. Takrat je hitrost avta praktično enaka hitrosti jadralnega letala. Ko jadralno letalo preide v strmo vzpenjanje, mora avtomobil zmanjšati hitrost za okoli 10-20 km/h (za približno 20 odstotkov). S to zmanjšano hitrostjo se vleka nadaljuje do odpenjanja.

Potrebna oprema

1. Vlečna vrv podobna tisti za aerovlek. Najboljša je spectra (dyneema) vrv 3-5 mm. Za vleko Blanika v našem klubu uporabljamo 4 mm spectra vrv, ki je preizkušena v tovarni na raztezek do 12,5 kN (1250 kp). Namesto takšne vrvi lahko uporabimo najlon, polipropilen ali poliester vrv premera 8-10 mm. Sile v vrvi niso ekstremno visoke.  Pri debelejši vrvi bosta nekoliko večji teža in zračni upor, zato ne pretiravajmo s premerom. To se bo maščevalo z manjšo višino, čeprav razlike ne bodo prav velike.
2. Vlečna naprava na avtomobilu. Lahko jo izdelamo iz stare kljuke od jadralnega letala ali vlečnega letala. Možnost odpenjanja vlečne vrvi iz kabine avtomobila je nujna! Nikakor ne uporabljajmo takšne kljuke, kjer je za odpenjanje treba ustaviti avto in stopiti k vlečni napravi!!! Od kljuke do kabine je skozi eno od bočnih oken na desni strani avtomobila napeljana vrvica za odpenjanje. Vrvico narahlo privežemo na vzglavnik desnega sedeža ob vozniku. Voznik mora z enim gibom odpeti vlečno vrv.
3. Radijska postaja v avtomobilu. Najboljša bo ročna letalska postaja. Če smo sami na letališču, lahko uporabimo tudi male ročne PMR/LPD postaje (walkie-talkie) na frekvencah 446 ali 433 MHz. Komplet dveh takšnih postaj s polnilcem in slušalkami za voznika stane 50 do 100 evro (3-8 km dometa).
4. Avtomobil z močjo najmanj 80 kW. Potrebna moč motorja je seveda odvisna od vzletne teže jadralnega letala. Nikar ne vlecimo jadralnih letal z vzletno težo npr. 700 kp z avtomobilom težkim okoli 1000 kp.
5. Vetromer. Elektronski vetromer stane 60-80 evro.
6. Bela in rdeča zastavica za oznake na stezi (te niso ravno nujne, so pa koristne).

Postopki v izrednih primerih

1. Nagla prekinitev vleke dokler je jadralno letalo na zemlji. Jadralno letalo prehiti vrv ali celo zapelje nanjo. Pilot takoj odpne vlečno vrv tako, da večkrat potegne ročico za odpenjanje. Če hitrost še ni velika, drži ves čas odprto kljuko, zavije s smeri in normalno upravlja jadralno letalo po zemlji dokler se ne ustavi. Če je hitrost velika, potegne v začetku nekajkrat kljuko in šele nato z levo roko odpre zračne zavore in zavira s kolesom.
2. Nagla prekinitev vleke, ko je jadralno letalo že v zraku. Pilot takoj energično potisne palico naprej. Ko se nos jadralnega letala spusti pod horizont, odpne vlečno vrv. Pri vzletanju s pomočjo vitla, vlečna vrv s svojo težo zelo pomaga jadralnemu letalu da preide iz vzpenjanja v varno planiranje. Pri vleki s pomočjo avtomobila je vlečna vrv zelo lahka in praktično nič ne pomaga spustiti nos, zato je vse odvisno od hitre reakcije pilota s palico. Tudi avtomobil mora takoj odpeti vlečno vrv. Če je višina do 100 metrov, je na večini letališč najbolje pristajati naravnost v smeri vzletanja. Ko spusti nos jadralnega letala, pilot takoj odpre polne zračne zavore in pristaja. Starter mora ukazati vozniku avtomobila, da se takoj umakne s steze. Če je višina večja od 100 metrov, pilot uporabi manever z zavojem za 180 stopinj. Če je veter deloma bočni, naredi najprej zavoj za približno 45 stopinj v smer v katero piha veter. Ko se dovolj odmakne od osi vzletne steze, naredi zavoj nad stezo za nekaj več kot 180 stopinj in pristaja z hrbtnim vetrom. Končnega zavoja ne sme narediti prehitro, kajti pri pristajanju z hrbtnim vetrom se lahko zgodi da bo preostanek steze prekratek. Najbolje je, da naredi ta zavoj približno nad pragom vzletne steze. Ko preleti prag steze, takoj odpre polne zračne zavore in pristane. Če je višina blizu 150 metrov, lahko pilot naredi skrajšani šolski krog in pristaja z čelnim vetrom kot običajno. Prvi zavoj v tem primeru naredi takoj, ko pridobi hitrost za let po šolskem krogu, četrtega pa nad pragom steze. 
3. Jadralno letalo ne more odpeti vlečne vrvi. Voznik avtomobila nemudoma sam odpne vlečno vrv in se umakne s steze. Pilot jadralnega letala izvleče polne zavore in takoj naredi zavoj za 360 stopinj. S polnimi zavorami je to nekoliko podobno podolgovatemu elipsastemu zavoju, kjer se pilot trudi, da leti z visečo vrvjo ves čas nad stezo. Pri poletih za trenažo je običajno dovolj en takšen razvlečen zavoj, ki se konča s pristajanjem v smeri vzleta. Pri vleki na višine večje od 250 metrov, bosta verjetno potrebna dva takšna zavoja nad stezo. Pilot jadralnega letala občasno poskuša odpeti vrv.

Priprava in preizkus steze za vleko z avtomobilom

Če na letališču veter piha pogosto z obeh strani, je treba narediti ločeno pripravo in preizkus za obe smeri steze. Postopek priprave in preizkusa je za obe smeri enak.

1. Pogledamo ali je teren pred začetkom steze dovolj dober za vzletanje jadralnega letala. Če je dovolj dober, lahko na ta način podaljšamo vzletno polje in s tem tudi pridobimo več višine. Idealno bi bilo, če bi ta del letališča bil dolg toliko kot vlečna vrv. V tem primeru bi avtomobil izkoristil celo dolžino steze. Torej bi avtomobil stal na začetku steze, jadralno letalo pa nekaj sto metrov pred vzletno stezo.
2. Če pred vzletno stezo ni prostora za vzletanje ali teren ni zadosti dober, bo štartno mesto jadralnega letala na pragu vzletne steze, štartno mesto avtomobila pa za dolžino vrvi naprej od praga.
3. Optimalna dolžina vrvi je okoli 1/3 dolžine vzletne steze (pravzaprav vzletnega polja, če se to polje začenja pred vzletno stezo). Če je npr. steza dolga 1000 m, bomo uporabili vrv dolžine okoli 330 m. Če pa imamo še 300 m dobrega terena pred stezo, bi bila vrv lahko dolga okoli 1300/3=430 m.
4. Postavimo avto na začetno točko in prevozimo vzletno stezo s hitrostjo 40 km/h. Na razdalji 500 m, 1000 m in mogoče celo 1500 m od začetka postavimo zastavice za oznako. Ta del steze bomo imenovali »vlečni del«.
5. Vse naslednje vožnje izvajamo samo od štartnega mesta avtomobila do konca steze. Prevozimo ponovno vlečni del steze tokrat s hitrostjo 50 km/h.
6. Prevozimo še tretjič vlečni del steze s hitrostjo 60 km/h in četrtič še s hitrostjo 70 km/h.
7. Na koncu prevozimo prvih 200-250 metrov s hitrostjo 80 km/h.

Pri vsakem poskusu ocenimo, ali bo vožnja s to hitrostjo škodljiva za avtomobil. Če steza ni dovolj dobra, se bomo odpovedali vleki z avtomobilom ali pa nabavili star terenski avtomobil. Če ne, bo edina rešitev nabava vitla.

Če je letališče izredno dolgo, za vlečni del izberemo najboljših 700-1000 metrov. Tako bo avtomobil najmanj trpel. To je konec preizkusnih voženj. Začetna hitrost vleke je okoli 80 km/h, ko pa jadralno letalo preide v strmo vzpenjanje, zadostuje hitrost približno 65 km/h. V primeru čelnega vetra so potrebne hitrosti ustrezno manjše.

Med vsako preizkusno vožnjo je treba oceniti, ali je vožnja s to hitrostjo škodljiva za avto. Če vzletna steza ni dovolj dobra, bomo morali opustiti idejo vleke z avtomobilom ali kupiti rabljenega terenca.

Če je letališče zelo dolgo, lahko izberemo najboljši del vzletno-pristajalne steze, dolg vsaj 800 – 1000 metrov, saj nima smisla da bi poškodovali avtomobil zaradi nekaj deset vzletov. Na vsakem travnatem letališču je treba opraviti popoln preizkus vzletno-pristajalne steze.