Ni več našega Nika

Le nekaj dni pred 76. rojstnim dnevom je umrl Niko Slana, jadralni pilot, učitelj, športni delavec, urednik, publicist  in v zadnjem času vzneseni ljubitelj starodobnih jadralnih letal.

Nika sem spoznal na letališču Livno. Bil sem tam že kar nekaj tednov in učil jadrati moje pilote iz Splita. Nekega dne mi je Stipe Krišto dal šop ključev in me prosil, da nekaj časa »upravljam« z letališčem, kajti on odhaja za dva tedna na morje. Posebej me je opozoril, da bo že naslednji dan s svojim jadralnim letalom v Livno prišel »onaj Slovenac Niko«. Nisem poznal Nika in celo nič nisem vedel o njem. Odlično, sem si mislil, vsaj ne bom večinoma sam na letališču. To je bil čas, ko smo tukaj leteli le piloti iz Livna in mi iz Splita. Leto prej je Stipe organiziral tekmovanje in bilo je nekaj tekmovalcev tudi iz Slovenije. Nihče v zahodni Evropi takrat še ni vedel za ta jadralski raj. Tako sva do tistega dne bila Stipe in jaz večinoma sama na letališču. Vsak dan pa so prihajali na jadranje moji učenci iz Splita.

Tudi Niko nič ni vedel o meni; bil sem namreč veliko bolj dalmatinski kot slovenski pilot. Zanj je bilo veliko presenečenje, ko sem ga dočakal jaz in ne nekdo od domačinov. Na letališču sredi Bosne in Hercegovine je »ključar« nekdo iz Slovenije. Niko se je izkazal za neznansko zanimivega sogovornika in pozornega opazovalca sveta okoli sebe. Imela sva toliko skupnega, da sva v trenutku postala prijatelja. Bil je veliki entuziast in idealist ter človek z trdnimi načeli, zato ga je motila vsaka nenačelnost, egoizem in ozkosrčnost. Za Nika je svet bil kraj, kjer človeku nič ne zastira pogleda in kjer delujejo samo fizikalne in moralne zakonitosti.

Ker sem imel svojega Blanika sva z Nikom načrtovala letalski cirkus. Imela bi potujočo letalsko šolo z enim jadralnim letalom, enim učiteljem in enim ravnateljem. Potovala bi po Evropi in na raznih letališčih učila jadralne pilote akrobacij. Niko bi vse pripravil, jaz bi pa sedel v Blanika in šolal. Največ sva računala na Francijo, Nizozemsko in Belgijo. Tam sem namreč večkrat letel in imam precej dobrih jadralskih znancev. Nisva nameravala narediti svetovnih prvakov. Zabavala naju je predvsem misel na nova okolja, nove prijatelje in ne nazadnje na koristno poslanstvo najine šole. Za takšno potujočo šolo akrobacij še nisva nikjer slišala in sva želela poizkusiti. Oba sva bila letalska potepuha in takšna šola bi bila povsem v najinem duhu. Na žalost nisva utegnila udejaniti najinega načrta, a ko zaprem oči in pomislim na Nika, ga vidim kako po svetu, kamor prideva, išče zanimive sogovornike in zbira gradivo za intervjuje. Mene je najbolj veselila ideja šolanja, Nika pa spoznavanje jadralskega sveta drugje. Na dnu misli se mi je vedno zdelo, da smo šola, Blanik, Evropa in jaz samo igralci v skrivnem Nikovem sociološkem eksperimentu. Mislim, da ga je gnala predvsem želja videti kaj sploh lahko nastane iz tega. Ideja potujoče šole je bila sicer moja, a rekel bi da me je Niko spretno potegnil v to. Ne vem ali bi kdajkoli jaz sam pomislil na takšno šolo.         

Niko je hitro zajadral iz sveta modernega jadralnega letenja še v svet starodobnikov. Najprej je bil, kar nekam sramežljivo, le opazovalec, a ga je kmalu vrtinec starodobništva potegnil vase. Naenkrat ni bilo več tovrstne akcije brez Nika. Od opazovalca se je hitro prelevil v aktivnega ljubitelja. Zlasti dobro se je počutil na Češkem, kjer je postal aktivni član kluba POTK. Poslej je bil stalni udeleženec vsakoletnih njihovih zletov. Prejšnje leto je izkoristil priložnost in postavil slovenski rekord v višini avtomobilske vleke s češkim jadralnim letalom Krajanek. Prav za letošnje leto je imel veliko načrtov povezanih z Češko. Hotel je sodelovati na Šohajadi v Rani, na zletu v Přibyslavu, na akciji jesenskega pobočnega jadranja in zlasti na akciji preletov na letališču pri jezeru Lipno.

Povsem novo obdobje se je zanj začelo prejšnjo zimo. Na Ptuju smo kupili skoraj pozabljeno Čavko in jo začeli obnavljati na Češkem. Še leto prej v Sinju je le z zanimanjem gledal obnavljanje trupa Tandem Tutorja. Na vsem lepem pa je pri Čavki bil prvi pri vsaki stvari. Bilo je, kot da bi ga osa pičila. A to mu ni bilo dovolj. Bil je prvi in glavni pobudnik za ustanovitev letalskega kluba Letov, ki naj bi skrbel za ohranjanje naše letalske dediščine.

Vse do poletja smo se kljub omejitvam redno srečevali. Vsi smo trpeli, ker nismo mogli na Češko k naši lepotici Čavki. A zaprt v Slovenijo je Niko izkoristil spomladansko sezono in bil stalno v zraku. Po operacijskem posegu pa je njegovo izjemno plodno življenje začelo pešati na vseh področjih njegovega delovanja.

Na fakulteti za šport je diplomiral leta 1975 in postal učitelj športne vzgoje. Nekaj časa je bil zaposlen tudi kot svetovalec na Zavodu Republike Slovenije za šolstvo. Za izjemno organizacijsko delo pri športu otrok in mladih je leta 1995 dobil Bloudkovo plaketo, leta 2008 plaketo Olimpijskega komiteja Slovenije za pedagoško delo in mladinski športni tisk, leta 2011 pa priznanje Atletske zveze Slovenije za prispevek v atletiki.

Več kot trideset let je pisal kolumne za Šport mladih in Šolske razglede ter bil sodelavec športne redakcije Dela. O Nikovi osebnosti najbolje priča uvodna misel v enem izmed člankov: »Človek je dolžan vse, kar lepega in dobrega ve, izročati naprej mladim …«. Težko je najti medij, kjer se kot avtor ni oglašal tudi Niko. Veliko bolje kot jaz, bi ga opisovali njegovi pogledi in misli, ki jih je zapisal na neštetih straneh tiska. A je toliko lepega povedal, da bi cela knjiga bila za to premalo. Zanj je zares veljala misel pesnika Simona Gregorčiča: »Dolžan ni samo kar veleva mu stan, kar more, to mož je storiti dolžan! 

Brez Nika bo naš svet popolnoma drugačen. Hvaležen sem mu za trenutke, ki sva jih prebila skupaj.